Takšni smo

TAKŠNI SMO

Kako je pravzaprav čudno to življenje! Kak dan se ne zgodi nič, ampak res nič, drug dan pa se v eni uri zgodi za pol debelega romana.

Tale petek na koncu januarja je bil dan, ki je že na začetku kazal, da ne bo kaj prida. Napovedovali so sonce, pa ga ni in ni bilo na spregled. Tja pod Kamniške planine sem bil zmenjen in namenjen danes. Malo naprej od tiste Marije v Stranjah, ki vsake toliko časa, pravijo da predvsem takrat, ko se napoveduje kaj hudega, mežika z očmi. Zdaj je pri miru. In tudi ljudje več tako v trumah ne hodijo tja. Morda zato, ker je pravzaprav mir.

V Svatni sem kar hitro opravil. Tam so nekoč baje kopali zlato ali nekaj podobnega. Nekaj  je  moralo biti, saj se starejši ljudje še spomnijo začetkov napol podrtih rovov, pa še ime je kar malo povezano z zlatom. Gospod, pri katerem sem bil, precej ve o teh krajih in me je vprašal, če sem že bil doli v Mekinjah, tam, kjer je tista lepa Prašnikarjeva graščina. Da sem že bil tam, sem mu odvrnil. Ko pa sem bil tik pod mogočnim mekinjskim samostanom, mi je volan kar samo zasukalo na levo in po prijetni potki sem se zapeljal proti graščini. Kozolec in samostan… Zadaj pa Kamniško sedlo z Brano in Planjavo in modro zimsko nebo. Hja, da tega ne bi fotografiral… Naredil bi greh, tak za tri spovedi. Malo naprej sem zagledal graščino, ampak, hej, kaj graščina! Pred mano se je kot v pravljici pojavila čudovita lesena hiša, taka, da ti srce zaigra, ko jo zagledaš. O, moj Bog, pred njo in okoli nje pa, da te kap! Veliko ljubljansko smetišče na koncu Ceste  dveh cesarjev je pravi Volčji potok proti tej okolici hiše. Ni, da ni, kar ti srce poželi: star bager, razpadajoč tovornjak s praznimi gumami, kmečko orodje, gradbeni material, večja stekla in tisoč stvari, za katere ne vem in ne bom nikoli izvedel, kam sodijo.

Pa kaj bi tisto! Za cesto pustim kar prižgan avto, vzamem fotoaparat in se odpravim proti hiši. Če odmislim vso svinjarijo okoli, je to prava pravljica. Poizkušam hišo ujeti sámo v objektiv, pa je roka starega bagra preveč iztegnjena, da bi je ne bilo na sliki. Grem naprej. Od kapa teče. Žlebov ni. Na velikem ganku, kot v debele niti prevlečenem s staro mogočno trto, se na soncu martinčka velik mačkon. Hu, kako bi bil tole dober posnetek. Gank, trta, mačkon in pod njim od sonca ožarjena koruza. Predaleč je… Na dvorišče pa si ne upam. Iz starega dimnika se suče sivkast dim. Vrag, pa mačkon! Spet skušam zajeti v objektiv mekinjski samostan v daljavi, pa hišo z gankom, koruzo…

Kot bi izstrelil, stopi iz hiše starejša ženska ki se  opira  na palico. Kaj palico, gorjačo od tisočkratnega prijemanja že čisto spolirano. Pogleda me, kot da sem z lune, in na polno udari: »Kaj pa bi radi?«

Zjecljam od presenečenja, da pravzaprav nič, samo tole njeno hiško, ki je tako lepa, bi rad slikal pa še cerkev tam zadaj. Tista cerkev me je, se mi zdi, rešila.

»Kar slikajte! Kaj pa delate?« udari spet naravnost.

Pristopim za nekaj korakov in povem: »Slikar sem. Slikam. Veste, tako lepe hiše ne najdeš vsak dan.«

Potem se  vsuje iz nje: »Raje ne slikajte. Tako je vse razmetano. O, ko bi ne bilo njega, nečaka, bi bilo vse drugače. Poglejte, vse bo uničil. Saj mu pravim, da naj pospravi, pa se samo dere. Danes sva se že zjutraj skregala.«

Nadaljevala bi svojo zgodbo, pa jo prekinem.

»Koliko pa je stara ta hiša?« vprašam in takoj mi pokaže letnico nad vrati. Pristopim do portala in se zazrem v letnico, ki jo je nekdo verjetno potem, pozneje vrezal v desko, ki prekriva gornji lesen nosilec. Preberem letnico 1734.

»No, koliko je stara?« vpraša, še preden sem izračunal.

»Skoraj tristo let, dvesto sedemdeset,« ji odvrnem.

Od kapa teče in mi prši po hlačah, mačkon se vsake toliko časa pretegne na ganku, avto ropota… Menda ne bo kdo sedel noter in ga odpeljal.

Ženska me pogleda in me vpraša: »Ste z avtom?«

»Sem, ja,« odvrnem in rečem, da se takoj vrnem. Pripeljem se na dvorišče in izstopim. Časa imam malo. Kosilo me še čaka. V mekinjskem zvoniku je že zdavnaj odbilo dvanajst, še ko sem bil v Svatni.

»Sedite, da vam povem, kaj je s hišo!« mi de.

Sedeva  na klop pred hišo. Voda v kapu z debelimi kapljami udarja ob tla in drobno prši obema po nogah.  Tisto debelo palico, skoraj gorjačo, položi poleg sebe in začne.

»Ko sem prišla sem, je bila še slamnata streha. Takole debela drevesa – naredi velik oval z rokama – sem s sekiro in žago podirala v hosti, ko je bilo potrebno vse prekriti. Takrat je bil še mož živ. Danes pa… Poglejte, kakšno je okoli hiše. Veste, saj ga tožim, pa nič ne pomaga. Šest otrok ima. Saj bom vse njemu zapustila, pa nič ne pomaga. Veste, hiša je spomeniško zaščitena. Prišli so tisti iz Kranja, (Pomagam ji: od spomeniškega varstva), ja, oni in so dejali, da mora ta hiša ostati  taka, kot je. Napodil jih je. Pa poglejte, kaj dela. Zadnjič sem dejala sosedu, naj vse poslika, da se bo videlo, kaj vse je uničil. Kar slikajte, vse poslikajte. Še tja za hišo pojdite!« mi reče.

Grem, pa tam zadaj za hišo ne najdem motiva, ki bi ga bilo vredno spraviti za mojo zgodovino. Skozi majhen hodnik, z vsem živim in mrtvim zatrpan, pod mačkonovim gankom, se prerinem nazaj in kar razočarana je, ko ji pravim, da je vse prav čudno, da ni vredno fotografije.

»S kje pa ste?« me vpraša in ji odvrnem, da iz Dragomlja pri Domžalah.

»Aja, s tam,« mi odvrne, pa nisem prepričan, da ve, kje je to.

»Kako obrabljeno kljuko imate,« ji pokažem. Vstane in gre za mano proti vhodu. Rad bi šel v vežo. Nekaj posebnega mora biti. Že zato, ker je hiša tako stara. Polomljen ključ v ključavnici, odlomljen les ob kljuki, zvita kljuka, kot da je nekdo padel s strehe nanjo… Vse narobe.

»Je v hiši še črna kuhinja?« vprašam. Rad bi šel noter. Rad bi poslikal kljuko in ključavnico z notranje strani pa vežo pa leseno izbo pa… Namerim objektiv v kljuko in v tisto, kar je ostalo okoli nje. Lep posnetek bo, vem. V trenutku njena roka ljubosumno zagrabi za kljuko in jo drži. Kot da bi ji jo hotel vzeti. Na sliki se znajdeta roka in kljuka. Roka. Zagledam se vanjo. Zmečkana svileno papirnata koža prosojno prekriva žile. Tisoč pregibov, tisoč jarkov, tisoč vzboklin in tista prosojnost…

Kaže, kaj je naredil iz veže. Gledam in priznam, da ni res ničemur podobno. Ne novi ne stari veži. Odpre vrata. Sonce udari v vežo in razsvetli notranjost. V soju žarkov pa je ona. Zgrbljena, s predpasnikom, zvitim čopom las na vrhu glave in preveliko zglajeno palico v roki. Kdo ve, koliko križev ji je že Bog naložil na rame. Vžgem fotoaparat in, ko že vidim, da bo to spet tak, moj posnetek za dušo, se ona premakne… Škoda.

»Poglejte! Dala sem montirati dodatno ključavnico na vrata izbe. Da mi ne vlamlja, veste!«

Pričakujem, da bo zdaj zdaj odprla vrata izbe in da se bo pred menoj pokazal kak lesen dve in pol stoletji star zaklad, pa nič.

Obrne ključ in reče: »Preveč imam razmetano. Ne bom odprla. Saj sem danes začela pospravljati, pa vseeno ne.«

Potem greva ven. Mislim si, mogoče kdaj drugič… Stopim do avta in ji dam en moj koledar. Pokažem ji v njem stare hiše, podobne njeni, ene lepše in ene drugačne od njene. Posluša in gleda.

»A moj je. Res? Hvala zanj.« In potem nadaljevanje zgodbe o nečaku, ki uničuje hišo…

»Počasi bom šel. Doma moram še skuhati kosilo. Proti eni že gre in še daleč imam do doma,« ji rečem.

»Kje je pa žena?« vpraša.

»Dela v službi, jaz pa, ker sem doma, tudi kuham.«

»Kaj boste pa danes skuhali?« jo zanima.

Upss… Kaj pa naj ji rečem na hitro? In se spomnim : »Ribe!«

»Ja, saj danes je petek. Danes se morajo jesti ribe,« odvrne.

Kako sem zadel! Kar koli bi rekel drugega, bi se moral potem vleči ven. Pa vraga, saj res, še to me čaka danes. Da se najprej odločim, kaj sploh bom kuhal, potem ko bom moral najprej priti domov.

»V ribogojnici pri nas v Dragomlju sem jih včeraj kupil,« rečem.

Ona pa se zazre tja nekam daleč. Zdi se, da se pred njo vrti film. Nazaj. Tisti njen dolgi film. Potem reče: »Včasih sem zaprla vrata, sedla na kolo in odhitela v Dragomelj v ribogojnico po ribe. Davno je to bilo. Takrat je bil še mož živ… A, od tam ste?«

Počasi se poslavljam. Ona pa: »Ste slišali, kaj se je zgodilo pri nas v Mekinjah? Z župnikom?« In preden se mi posreči karkoli odgovoriti, poudarjeno reče:  »Zaklali so ga, veste!«

»Vem, sem bral, žalostno, ne?«

»Takšni smo!« udari nazaj.

Mislil sem, da bo malo potarnala, kakšen lep svet je bil v njenih časih in kako je danes vse drugače. Tudi slučajno nisem pričakoval takega odgovora. Ponavadi se v takih trenutkih uporabljajo tiste že tako obrabljene fraze, da Bog pomagaj. Vsak jih nekaj pove in pogovora, da je svet res čuden, je ponavadi hitro konec. Ona pa tako: »Takšni smo!«

Ne  ostane mi drugega, kot da  potrdim izrečeno, pošteno presenečen nad njeno izjavo. Lepo jo pozdravim, zaželim, naj se ima lepo, in primem za kljuko.

»Kako pa vam je ime?«  spet pade vprašanje.

»Janez sem, Janez! V koledarju vse piše. Preberite, lepo in všeč vam bo, boste videli,« ji pravim.

Vzame  moj koledar, ki sem ji ga malo prej dal nazaj v vrečko, in  ga začne jemati iz nje, me pogleda in reče: »Zbogom, Janez!«

Usede se  na svojo obrabljeno klop, se pomartinčka na zimskem soncu, do konca vzame koledar iz vrečke in ga začne listati. Tista predebela palica pa  čaka, prislonjena na klopi. Pa menda ne poštarja, ki naj bi ji danes prinesel pokojnino in vabilo za k sodniku, zaradi hiše… Bog ve?

Nekaj metrov naprej sem se ustavil, na hitro naredil nekaj posnetkov prelepe in malo zapuščene Prašnikarjeve graščine. Saj ne da ni lepa, ampak tista stara lesenjača, še posebno, ko jo poboža zimsko sonce, se ne more primerjati z njo. Teh mogočnih in bogato okrašenih hiš nimam v genih. Ko zagledaš osončeno lesenjačo, z majhnimi, premajhnimi okni in ko vidiš, da se iz majavega oglodanega dimnika še suče prijeten dim, ki je tudi v genih, se ti milo stori in srce ti zaigra. Takoj postane tvoja. Za vedno. Le to je škoda, da jih je vsak dan manj. Tudi zaradi takih nečakov, ki  z dvorišča skoraj tristo let stare hiše napode muzealce, ki bi vsaj še za nekaj let radi ohranili tak naš biser.

Ko sem se pozno, pa ne prepozno, vrnil domov, sem imel samo še eno željo. Da kaj izvem o tej hiši in graščini. Vedel sem, da moram telefon zavrteti slikarju, kamniški legendi, ki ima tudi že osem križev na hrbtu, Poldetu Miheliču, da mi on pove vsaj nekaj.

Polde se je oglasil  in ko sem mu povedal, kaj me zanima, je rekel: »Graščina je Prašnikarjeva. To je bil sposoben Kamničan, ki je mnogo naredil za razvoj Kamnika. Naredil je toplice za kopanje, pripeljal vlak v Kamnik, naredil cementarno in še in še… Potem pa, saj veste, kaj se je delalo z takimi vilami v prejšnjem sistemu.«

»Kaj pa tista lesena hiša, Polde?«

»Aja, tista hiša pa je zelo stara. Reče se ji pr Fajdigu. Naslednikov nimajo, ena gospa, mislim, da je Marija, še živi v njej, nagaja pa ji nek nečak, pa saj ste sami videli, kaj je vse pred hišo. Veste o tej hiši vem veliko. Ko se vidiva, vam povem več.«

In je odložil. Jaz pa bi ga poslušal in poslušal. Pa čeprav bi moralo ta čas kosilo že biti na mizi. Ampak ko te nekaj zagrabi in tli v tebi, je hrana najbolj zadnja stvar, ki te takrat zanima. Vsaj mene.

Še bom šel tja. In poslikal, česar še nisem. In narisal. Kamniško sedlo v daljavi, pred njim mekinjski samostan pa tisto lepo pot, na katero mi je danes avto kar sam zavil, kot da bi vedel, da mora, pa tisto leseno hišo brez svinjarije pred njo. Tako, kot je bila še takoj po tistem, ko je gospa Marija na novo naredila grušt iz takooo debelih smrek. In trta bo na ganku, s tistim mačkonom na njem. In snegec bo na strehi. Zimsko sonce bo božalo stara, od vremena preperela, skozi stoletja patinirana bruna. In koruza bo v zimskem soncu taka, da bo kar sijala, taka, kakor bi jo obesili prejšnjo jesen in ne sedemnajst jeseni nazaj… Teklo bo od kapa. Po gospe Mariji, po njenih nogah in po palici, že kar gorjači, zlizani in zglajeni od svilene zmečkane kože, ki kar preseva… Sedela bo na svoji klopci in čakala poštarja. Z gorjačo ob sebi…

In na sliki ne bo električnega droga ne žic ne asfalta na začetku dvorišča, ki se s ceste zajeda v peščeno in travnato planoto v naročje lesenega doma, in ne  nečaka…

Ne spadajo v moje pravljice. Mogoče jih nimam v genih, tako kot imam tista bruna, ki jih je stoletja žgalo sonce, in tisti sivkasti dim, ki, ne vem zakaj, diši in ki se lenobno vije iz napol podrtih dimnikov. In kaže, da tu, v tej hiši,  k sreči  črvi, miši,  pajki in prekleti čas, ki žal vse podira, še niso začeli s svojim žalostnim delom.

Marjan Medvešek


Pod črto

Ko sem ga prosil za dovoljenje za objavo, mi je g. Marjan odpisal takole:

 G. Bogdan
Nikjer na mojih stvareh, pa jih je na desettisoče na internetu, NE PIŠE, da so zaščitene   ali prepovedane za uporabo.
Delam kar delam, ker se mi zdi, da lahko tako mnogim polepšam kak trenutek. In pa to,   da Slovencem pokažem, da imamo raj doma, ki je mnogokrat lepši, kot vse sosedovo,   čeprav je zavito v celofan.
Srečno in vse dobro vam želim,

Janez Medvešek