Vsako leto se na katoliški praznik Vseh svetih, ta dan je pri nas hkrati tudi državni praznik, spominjamo naših sorodnikov, znancev, prijateljev, ki jih ni več med nami. Obiščemo njihove grobove, jim prižgemo svečo, lahko tudi prinesemo cvetje (še največkrat ob tem času na grobovih vidimo krizanteme).

Ta dan je tudi opomin vsem nam, da smo vsi minljivi in umrljivi, da bomo tudi mi nekega dne umrli. Spodobi se, da smo do umrlih spoštljivi in da se jih spominjamo. Vendar pa obiski grobov žal dostikrat nimajo nič (ali pa zelo malo) skupnega z namenom tega praznika. Kaj vse se dogaja? Pa pustimo razne načine in oblike bahavosti (na našem grobu mora na vsak način biti več rož in mora goreti več sveč kot na sosednjih, naše obleke morajo biti izstopajoče, čeprav zaradi tega nimajo nič skupnega z namenom tega praznika. Pri marsikaterih ženskah so kar odkrito izzivalne ali pa tako okinčane s takšnimi in drugačnimi dodatki, da vse skupaj že bolj spominja na maškarado, pri moških se mora na vsak način opaziti znana in draga znamka obleke, kravata pa mora biti tako kričeča, da ja izstopa itn.). Ne tega nisem imel namena pisati in obsojati, čeprav bi bilo verjetno na mestu, da bi kdaj celoten prispevek namenil tudi in samo temu …

Obregnil pa se bom ob vedenje oz. obnašanje velikega števila ljudi, ki pridejo na “obisk” grobov na ta dan. In pa na sam odnos ljudi do ceremonij, ki potekajo na pokopališčih. Je mar res potrebno, da nekateri ob grobovih govorijo in klepetajo tako glasno, da se jih sliši čez celo pokopališče, po možnosti pa se ob tem še hvalijo, da imajo nov avto ali kakšno drugo drago materialno dobrino. Pa koga, za božjo voljo, to zanima!!! Hvalisajo naj se doma ali pa po Facebooku, na pokopališčih pa naj se spoštuje mir, zasebnost in tišino. In če že ne zdržijo, da ne bi glasno govorili, naj s tem počakajo vsaj do prihoda župnika (ali drugega duhovnika) in njegovega blagoslova, potem pa naj bodo tiho vsaj še do odhoda ljudi s pokopališča. In ko sem že pri odhodu s pokopališča – mnogi s pravo nestrpnostjo čakajo na konec »uradnega dela«, da potem bodisi čim prej odidejo. Ne samo odidejo, skoraj tečejo s pokopališča (da bodo ja med prvimi pri avtomobilu, še predno bo nastala gneča pri odhodih z avtomobilom) bodisi pa iščejo ljudi, s katerimi bi potem na veliko klepetali (čeprav slednjim ni ravno do tega). Saj ne rečem, vljudno je pozdraviti osebe, ki jih poznamo, jim nameniti stavek ali dva, ne pa, da se jih mori in mori in mori s klepetom, čeprav bi le-ti radi odšli čim prej po svojih opravkih.

Sicer ne vem, če bo zaradi teh nekaj mojih misli letos na pokopališčih kaj bistveno drugače, a mogoče pa se bo koga le »malo prijelo« in bo opustil takšno neljubo “prakso”. Ali pa se bo vsaj zamislil in rekel – pišuka, pa ima res kar prav …

Naj namen tega praznika (ponovno) postane zgolj in res samo zgolj spomin na naše umrle sorodnike, znance in prijatelje.

Spominjajmo (Obujajmo spomine!) se nekdanjih skupnih dni, časov, ki smo jih preživeli skupaj. Ker jih ni več med nami, počastimo spomin na njih na spoštljiv način.

J.A.


Pod črto