Gorazd Suhadolnik, Delo: Kaj je za vas kot vzgojiteljico v Zavodu za gluhe in naglušne najpomembnejše pri delu z mladostniki?
“Spodbujanje samostojnosti, odgovornosti in vzajemnega spoštovanja, da mladi ne preživljajo prostega časa ob telefonih, televiziji in računalnikih, ampak da dobijo čim več življenjskih priložnosti in se aktivno vključujejo v naloge, ki imajo uporabno vrednost. Letos smo na primer organizirali mladinsko izmenjavo na Tajskem. 15 mladostnikov iz našega zavoda smo peljali v Moradokmai, gledališko skupnost in šolo v Pathum Thaniju, 35 kilometrov od Bangkoka.
Tam se otroci v osnovni in srednji šoli učijo ob glasbi, filmu, gledališču in plesu. Še pred odhodom so naši mladostniki pripravili delavnice, ki so jih vodili na Tajskem, na primer poezijo gluhih, kviz o Sloveniji, predstavitev šole za gluhe pri nas, športne igre, kuharske delavnice in predstavitev naših didaktičnih iger.”
Kako so doživeli življenje na Tajskem?
“Najprej so želeli kar domov, saj so razmere tako drugačne kot pri nas: spali so na tleh, v skupnem prostoru brez vrat in zastekljenih oken, z nepoznanimi nevarnimi živalmi, neznosno vročino, pekočo hrano, skratka, čista katastrofa. Vendar so bili gostitelji, kot so opazili gosti iz Slovenije, ves čas tako nasmejani, prijazni, ustrežljivi in spoštljivi, da se je po nekaj dneh vzpostavil pristen in ustvarjalen odnos, in po desetih dneh so se naši mladostniki le s težkim srcem vrnili v domovino.”
Veronika Gaber Korbar, vzgojiteljica v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana
Vir: Delo, SUPER 50, 1. 7. 2019, str. 5
