Ko sem se iz študentskega doma peš odpravljal proti Fakulteti za politične vede na Trgu 3. maja, pred katero stoji velikanski kip poljskega narodnega heroja Jozsefa Pilsudskega, si nikakor nisem mislil, da bo danes dan, ko bom prvič nastopil kot politik in zastopal interese svoje države.

In se je zgodilo, pri predmetu Migration and security in the European Union, kjer nam je predavatelj najprej predvajal približno 40 minut dolg video o migracijah, kjer so trije strokovnjaki iskali rešitve, kako se soočiti z nastalo zagato v Severni Afriki, problematiko azilnih centrov, in se spraševali,  ali je sprejemanje migrantov zares prava rešitev.

Sedem minut kot predsednik slovenske vlade

Po ogledu posnetka je profesor vsem študentom dal na voljo natanko sedem minut, da smo si pripravili govor, ki ga bomo predstavili ostalim predsednikom vlad in držav. Seveda sem sam nastopal kot predsednik vlade Republike Slovenije, kjer pa sem za razliko od sedanje levo-liberalne vlade, zastopal interese desnice. Postavil sem se torej v kožo tistega, ki je na junijskih volitvah prepričljivo zmagal, a je bil zaradi izključevalne politike ostalih, dobesedno odrinjen v stran in prisiljen ponovno oditi v opozicijo.

Kakorkoli že, zasedanje je, kot se spodobi, odprla Angela Merkel, ki jo je predstavljaj kolega na levi in ki je sedel dva sedeža naprej od mene. Ponavljal je stališča, da Evropska unija temelji na vrednotah, kot so demokracija, človekove pravice in solidarnost, da si morajo države članice EU med sabo pomagati, prevzeti odgovornost in sprejeti glede na sposobnost posamezne države določeno kvoto migrantov.

Najin “spopad” je trajal skoraj dve šolski uri

Moj sošolec je torej igral na karto solidarnosti in soodgovornosti, ki naj bi vezala vse države, ki so polnopravne članice EU. Vse lepo in prav, poslušal sem in si zapisoval. Ko je sošolec končal, pa sem dvignil roko in začelo se je. Najin “spopad” je trajal skoraj dve šolski uri, ostalih deset študentov, z izjemo predstavnice Španije, ni prišlo na vrsto.

Tako se zastopa stališča svoje države, mar ne?

Kot predsednik vlade Republike Slovenije sem v svojem govoru sicer dejal, da zastopam nacionalne interese svoje države, to pa so zagotavljanje varnosti in zaščite svojih državljanov in državljank na suverenem teritoriju Republike Slovenije.

Glede na to, da je kolega, ki je predstavljal Angelo Merkel omenil, da se morajo države držati ti. evropskih vrednot, je bilo prvo vprašanje, ki sem mu ga postavil, kako bo migrante, če jih sprejmemo, pripravil, da sprejmejo evropske vrednote, ne da se ne bi zaradi tega počutili kakorkoli ogrožene. Odgovoril mi je, da je to dolgotrajen proces, vendar je vsekakor izvedljiv.

Nato se je oglasila še predstavnica Španije, ki mi je očitala, da zastopam interese neke majhne države, ki se z migracijsko krizo sploh ne sooča. Takoj sem jo prekinil, dvignil roko v zrak in ji povedal nekaj številk, hkrati pa ji omenil, naj se, če si to resnično želi, postavi v kožo prebivalcev ob južni meji, ki se dnevno soočajo z ilegalnimi prehodi migrantov. Odgovoru se je ta kolegica, ki je sedela prav nasproti mene, ki se mi je sicer politično korektno izognila, vendar mi je očitala, da nisem zagovornik humanitarnosti in da bi se kot predsednik vlade pač moral zavzemati za to, da bi vsi ljudje na svetu živeli v miru in blagostanju.

Zastopal sem interese državljanov Republike Slovenije

Opomnil sem jo, da sem na zasedanju zato, ker zastopam interese državljanov Republike Slovenije. In če kdo, so oni tisti, ki jim skupaj s svojo vlado moram zagotoviti varnost in seveda blagostanje.

Nato sem se spet obrnil na tistega, ki je zagovarjal Merklovo, in ga vprašal, če pozna zgodovino srednjeevropskih držav, katerim se tudi v realnosti najbolj očita t.i. protimigrantska politika. Odgovoril mi je tako, da pač kot članice EU moramo sprejeti določene obveznosti, neposrednemu odgovoru pa se je izognil. Vzel sem si nekaj minut in mu obnovil, kakšno preteklost imamo za sabo narodi Srednje Evrope, ki kot prvo niso bili nikoli vključeni v osvajanje prekomorskih kolonij, tako tudi njihovo prebivalstvo ni tako heterogeno, kot je zaradi priseljevanja iz bivših kolonialnih ozemelj na primer prebivalstvo Francije ali pa Velike Britanije. Zato imamo na prišleke pač drugačne poglede, ki se čez noč ne morejo spremeniti.

Ko govorimo o kolonialnem osvajanju, je potrebno omeniti naš prostor kot stalni predmet trgovine med Nemčijo, ki je srednjeevropsko območje dojemala kot svoj Lebensraum in Rusijo. Med obema vojnama smo skupaj z Romunijo in Češkoslovaško celo tvorili nekakšno malo antanto in postali šahovska figura, ali t.i. sanitarni kordon Francozov, ki pa so nas potem v zahvalo skupaj z Britanci izdali z Münchenskim sporazumom. Ta je sicer najbolj oškodoval Češkoslovaško. Nato pa sledil še pakt Ribbentrop – Molotov, ki je imel največje posledice za Poljsko in vse tri baltske države.

Trianonska pogodba

Da na tem mestu ne omenjam niti kazni v obliki Trianonske pogodbe, ki je doletela Madžarsko po prvi svetovni vojni, ki je na ta način izgubila celo dve tretjini ozemlja in približno tretjino prebivalcev.

Obračanje hrbta Zahodne Evrope, da bi si sama rešila kožo pred agresivno politiko Nemčije, hkrati pa ambicije Rusije po obnovitvi cesarstva, so nas pahnile v novo vojno, iz katere smo odšli kot sateliti Rusije. Po slabi izkušnji s komunizmom smo kljub nezanesljivosti in določeni meri nezaupanja do Zahodne Evrope izbrali zahodno, t.i. evroatlantsko  pot, da se dokončno oddaljimo od Rusije in postanemo del Evrope kot samostojne nacionalne države.

To nam je po velikih prizadevanjih v devetdesetih in prvih letih tega stoletja l. 2004 tudi uspelo. Končno imamo svojo državo, vstop v EU nam zlasti z vsemi svojimi ugodnostmi v obliki štirih svoboščin omogoča blagostanje, NATO pa občutek varnosti in zaščito.

Zakaj bi torej sprejeli migrante?

“Ali ločiš med migranti in begunci?”

Kolega na to ni imel odgovora, oglasila pa se je zopet španska predstavnica in dejala, da razumejo našo preteklost, vendar je treba gledati na prihodnost in pomagati tudi drugim do blagostanja. Sliši se lepo in super, ampak spet je tu neko sanjarjenje brez prave osnove. Kolegici sem odgovoril, da rešitev ni ta, da se s sprejemanjem migrantov (na vmesno vprašanje, če loči migrante in begunce mi ni znala odgovoriti) pomete z migrantsko krizo pod preprogo. Ne, rešitev je v tem, da se moramo soočiti s problemom tam, od koder izhaja. Prizadevati si moramo za to, da ljudje od tam ne bodo več bežali, ampak živeli v miru, njihove države pa bi se normalno razvijale naprej.

Omenil sem še, da se slepi, če verjame, da bodo migranti, ki so večinoma muslimanske vere kar tako sprejeli evropske krščanske vrednote.

Kot sem ji dejal, gre za dve civilizaciji, ki ne moreta živeti skupaj pod streho istega pravnega reda, ne da ne bi prišlo do konfliktov in prizadevanj teh muslimanov, da evropske oblasti začenjajo priznavati tudi njihove zakone.

Probleme je potrebno vedno reševati od začetka

Tako pa to ne gre. Probleme je potrebno vedno reševati od začetka, ne pa pričeti pri koncu, da se zdi na videz lepši. Kratkoročno že, dolgoročno pa to pomeni, da bo EU zbolela za neozdravljivo boleznijo, ki je ne bo mogoče pozdraviti.

Ura je zazvonila, pouk se je iztekel, predstavnik Slovenije pa sem bil tisti, ki je razpravo zaključil. Ko bi bilo tudi v resnici tako!

Rok Bratina, zgodovinar