Motnik je strnjeno obcestno naselje v severnem delu Posavskega hribovja. Leži vzhodno od prelaza Kozjak v ozki dolini reke Motnišnice, ki jo na jugu zapira 765 metrov visoki greben Jasovnik, na severu pa odrastki planote Menine. Motnik je prvič omenjen med letoma 1123 in 1146, leta 1423 je dobil trške pravice in tedenski sejem.
Za hiter razvoj kraja sta bila odločilna večja razdalja od Kamnika pri prehodu v ravninski del Savinjske doline in dobro utrjeno gradišče nad samim naseljem. Bistvena je bila njegova lega ob pomembni cesti iz Ljubljane prek Kamnika do Ločice pri Vranskem; tam se je cesta združila z rimsko cesto, ki je povezovala Oglej, Ljubljano, Celje in Ptuj s Panonsko nižino.
Ime Motnik je bilo izpeljano iz staroslovanske besede »matiti«, kar pomeni kaliti. Motnišnica namreč ob deževju močno naraste in se kalna izliva v reko Bolsko. Prvi znani gospodarji Motnika so bili gospodje Motniški; spadali so med uglednejše graščake, saj so sosednji graščaki v njihovem gradu večkrat podpisovali svoje pogodbe. Izumrli so verjetno v začetku 15. stoletja. Leta 1760 je grad v celoti pogorel. Popolnoma ni bil obnovljen nikoli več.
Obrt se je razvila, ko je bil Motnik povzdignjen v trg. Posebno se je razvilo usnjarstvo. Ko se je usnjarski vajenec izučil, je moral za nekaj let v tujino. Šele ko je opravil mojstrski izpit in vplačal visoko vpisnino, je postal mojster.
Ob tej priložnosti je moral novi mojster prirediti mojstrsko pojedino, kjer je nazdravil iz cehovske pobratimske posode, to je iz lupine morskega polža, ki jo je hranil cehovski starešina. Tako je Motnik dobil svojega polža, okoli katerega so se spletle številne povedke, šaljivke in zbadljivke.
V Motniku so bile zastopane tudi druge obrti: mesarstvo, tkalstvo, barvarstvo, krojaštvo, klobučarstvo, kolarstvo, kovaštvo in ključavničarstvo. Posebej močno je bilo razvito pripregarstvo ali forajt. Motničani so si za razvoj kraja veliko obetali tudi od premogovnika. Izkopavanja premoga se je leta 1855 lotil baron Ludvik Grutschreier. Kopanje premoga so večkrat prekinili, najprej leta 1912, premogovništvo pa so ponovno oživili v letih pred drugo svetovno vojno, med letoma 1933 in 1939. Dokončno so prenehali kopati leta 1951.
Motnik od rudnika ni imel veliko koristi, eno pa vendarle; v oligocenski premogovni plasti v motniškem rudniku rjavega premoga so našli ostanke pritlikavega nosoroga (Meninatherium telleri). Dunajski paleontolog Othenio Abel (1875–1946) je žival, ki je bila po velikosti podobna muflonu, postavil v obdobje mlajšega oligocena, pred približno 25 milijoni leti, ko so bila v Tuhinjski dolini močvirja z bogatim rastlinstvom in je vladalo precej toplo podnebje.
Motničani so si v 15. stoletju prilastili vse trške svoboščine in sodstvo. Pristojnost motniškega sodnika je obsegala civilne in manjše kazenske zadeve.
Obsojenca so privezali k sramotilnem stebru – prangerju, ki še danes stoji v središču naselja, ali pa so ga obsodili na zaporno kazen. Pranger je bil postavljen leta 1793.
