Najpomembnejša stvar je dolžina gesla. Če večamo kompleksnost z nekimi nelogičnimi zaporedji znakov, postane problem to, da si jih je težko zapomniti in si jih potem ljudje pač nekam zapišejo. Poznam profesorja, ki ima vedno zelo varna gesla, ampak vsakič, ko si ga spremeni, se je treba samo sprehoditi po oddelku in pregledati samolepilne listke po monitorjih. Ker si geslo vedno zapiše nanje. Skratka, poleg dolžine vsaj 12 znakov, raje več, naj geslo vsebuje frazo, ki naj ne bo splošna, še najbolje je združiti tri naključne besede, ki nam osebno nekaj pomenijo. Pa vseeno odsvetujem, da je to vaše ime, ime otroka in ime psa. Da pa si gesla lažje zapomnimo, je morda uporabno tudi to, da imamo gesla razdeljena na nivoje. Prvi nivo predstavlja geslo za stvari, ki niso kritične, in lahko uporabljamo enako geslo za več stvari. Če si član foruma za ribištvo, kjer zgolj sodeluješ v razpravah, potem ne potrebuješ najvišje stopnje varnosti. Naslednji nivo so stvari, ki so bolj občutljive narave, recimo kaki neadministratorski uporabniški računi, zadnji nivo pa naj ima res unikatna gesla za kritične zadeve. Kot je dostop do banke, strežnikov ipd.
dr. David Modic, specialist za informacijsko varnost in spletni kriminal
Vir: Delo, 24. 11. 2018, str. 17
