Delam v branži, ki je izjemno hitra in polna stresnih trenutkov, saj smo odvisni od številnih partnerjev na terenu in pred nami so vedno roki.

Pogosto se nam ravno zaradi kratkih rokov in nujnosti situacije zgodi, da gredo stvari v nezaželeno smer ali pa pride do blokade in medtem, ko iščemo najbolj optimalno rešitev, z druge strani poslušamo jezne kritike in izbruhe nezadovoljstva. Le redko slišimo pohvale, tudi takrat ko se zadeva izteče brez večjih težav. Zadeva niti pod razno ni enostavna.

Ko se selimo iz ene ulice v drugo, v istem mestu, zna biti pestro in naporno, zdaj si pa predstavljajte, kako je, ko se cela družina seli na drugo celino v popolnoma drugačno okolje. Učim se ogromno in resnično sem hvaležen za priložnost.

Pred nekaj tedni sem koordiniral povratek zakonskega para iz Azije nazaj v Evropo. Najprej sem z njima vzpostavil stik, potem smo se slišali po telefonu in po zaključenem klicu so stekle prve storitve za njuno čim ugodnejšo vrnitev v domovino. Že med telefonskim pogovorom se mi je zdelo, da je umirjen, uglajen in realen gospod s posluhom za črni humor.

Lotili smo se dela in najprej smo obvestili odgovorne o njegovem odhodu in kmalu je stekla mašinerija o preklicu njegovega vizuma in najemne pogodbe. Na koncu je prišel na vrsto tudi prevoz njegovih osebnih stvari.

Ob dogovorjenem terminu je na dom prišla ekipa, ki je najprej vse lepo sortirala in začela pakirati. Ko se je pakiranje zaključilo, so mu povedali, da bo tovor z ladjo prišel v Evropo v približno mesecu in pol, po carinskem pregledu pa bodo njegove stvari pripeljali domov. Ves čas sem bil z njim v stiku in vse je potekalo brez problemov. Gospod se je na koncu zahvalil za sodelovanje in odletel je proti svoji domovini, mene pa je v njegovem primeru čakal samo še zaključek ladijskega prevoza stvari.

Ko je ladja le vplula v nemške vode, smo mu sporočili, da bodo njegove stvari pripeljali takrat in takrat. Potrdil je, da mu datum ustreza in nadaljevali smo s storitvijo. Dan zatem, ko je prejel svoje stvari, sem se mu ponovno oglasil in ga vprašal, ali je vse prejel, kot je pričakoval in ali je kar koli poškodovano, kajti v primeru poškodovanih stvari pomagamo tudi z zahtevkom odškodnine pri zavarovalnici. Odgovoril je, da je vse v redu z njegovimi stvarmi in ponovno se je zahvalil za pomoč, potem pa je izstopil iz cone osebnega ugodja in storil nekaj, kar skorajda nikoli ne doživimo.

Začel mi je razlagati, da je tisti dan, ko je prejel svoje stvari, snežilo, bilo je zelo hladno in delavci, ki so prišli s tovornjakom, so bili po njegovem mnenju nezadostno opremljeni. Da niso imeli rokavic, tudi njihovi čevlji naj ne bi bili ustrezni, orodja je bilo premalo za celotno ekipo, tako da so improvizirali na vse možne načine.

Na koncu je še dejal: “Fantje so se zelo trudili, pohvalite jih v mojem imenu, ampak bilo mi jih je žal, saj bi se lahko nekdo izmed njih poškodoval zaradi pomanjkljive delovne opreme.”

Obljubil sem mu, da bom njegovo sporočilo takoj posredoval naprej.

Človek, ki je iskreno izrazil zaskrbljenost zaradi pomanjkljive opreme fizičnih delavcev drugega podjetja, je direktor ene izmed večjih evropskih firm.

Tisto popoldne, ko sem doživel zgoraj opisano izkušnjo, sem o potezi direktorja razmišljal celo pot domov. On bi lahko vse skupaj enostavno ignoriral v smislu “kaj me briga za neke delavce v drugem podjetju”. Pa ni. Zaradi spoštovanja do zaposlenih druge firme je raje reagiral v upanju, da se bo mogoče nekaj premaknilo, kar bo posledično zmanjšalo možnost delovne nesreče.

Po glavi mi je rojilo.

Če se tako spoštljivo obnaša do delavcev, ki z njim nimajo nikakršne zveze, kako se potem šele obnaša do lastnih zaposlenih?

Kam bi prišla človeška družba, če bi imeli več prisotne empatije, spoštovanja in solidarnosti med ljudmi na splošno, zlasti pa na delovnem mestu?

Ali ni ravno zadovoljen delavec tudi najbolj učinkovit in lojalen delavec?

Vir:  FB