So dnevi, ko se ti nič ne da. Zbudiš se in nekaj časa gledaš v strop in razmišljaš ali bi ostal v postelji še nekaj časa ali pa bi nečesa le lotil. In ko se že skoraj dvigneš, si premisliš in se obrneš na drugo stran z mislijo “samo še nekaj minut” …
Včasih zna biti teden od ponedeljka do petka dokaj naporen in ko pride vikend, si zjutraj v nekih drugih dimenzijah. En sosed že čisti kopalnico, sliši se ribanje tal, drugi nekaj poje, tretji zaliva rože, medtem ko zunaj nekdo obrača tovornjak. Otroka sta v sobi, žena je že zgodaj morala na inštrukcije. Končno vstanem in se osvežim, potem si pripravim zajtrk. Sedim za mizo in imam občutek, da je tam samo telo, potem pa se počasi le začnem prebujati iz “zombilanda”. Prihajam k sebi in ko je na mizi še kava, sem nazaj.
Uživam v srebanju in gledanju televizije, ko do mene nenadoma pride mali in me vpraša, kam bomo šli danes. Z družino imamo navado prek vikenda iti nekam in raziskati kakšen nov del otoka, ali pa obiščemo muzej, zelo radi smo zunaj.
Otroka uživata v naravi in mini ekskurzije jim skozi učenje izjemno pomagajo pri bogatenju znanja in osebnostni rasti. Včasih smo na obali, kjer z veseljem odkrivata, kaj vse se skriva v pesku. Včasih gremo na igrišče, kjer imajo zraven igral tudi bazen in otroka uživata v hranjenju želv.
Včasih se dobimo s kakšno družino na kavi, pogosto imamo tudi obiske, tako da je vedno aktivno, ampak prejšnjo soboto enostavno ni bil dan za kakršne koli zunanje aktivnosti. Bilo je tudi zelo vroče, tako da sem sinčku poskušal na diplomatski način razložiti, zakaj bodo „teniske“ tokrat ostale na policah. Na moje presenečenje je z nasmeškom rekel, da se bosta potem s sestro že znašla. Super, sem si zadovoljno zamrmral v brado, hkrati pa me je zanimalo, kaj bosta ušpičila. Odločil sem se, da bom tokrat pasivni opazovalec. In ko sem užival v svoji kavi in branju knjige, sta se lotila dela.
Najprej ni zgledalo ravno obetavno. Vse skupaj je delovalo, kot da nimata pojma, kaj počneta in pred sabo sem samo videl dva entuzijasta, kako sta metala vse sorte stvari na kup. Kot bi gledal risanko “A je to”. Videl sem odeje, stole, ščipalke za perilo, knjige, blazine, rjuhe in še več odej. Potem sta začela premetavati stvari, prekrila sta stol in rjuho pritrdila s ščipalko, nato je stol padel, mali ga je ažurno pobral in nadaljeval je z delom, medtem ko je sestra na drugi strani vlekla še en, večji stol. Jaz sem v tistem trenutku samo pil kavo in užival v pogledu, počutil sem kot tista dva starčka na balkonu v Muppet Show-u. Ko sta končno zaključila z aktivnostmi, sta prav ponosno stala in občudovala njun arhitekturni dosežek. Meni še vedno ni bilo jasno, kaj sta naredila in ju vprašam: “Kaj pa je tole?” In Safiya začne razlagati, medtem ko Shamil z rdečimi lički, ves vesel stoji zraven:
“To je najina trdnjava. Tukaj je vhod, ki je zastražen, na drugi strani pa imamo tajni izhod v sili. Trdnjava ima tudi streho, tako da sva varna pred dežjem in soncem. Notri so blazine, tako da nama bo udobno. In imava tudi kinodvorano, kjer bova lahko na telefonu gledela risanke. Manjka samo še kuhinja.“
Takrat v pogovor vskoči mali in reče, da on ne rabi kuhinje. Zakaj ne, ga vprašam? Ker sem postal pizzaterian. Kaj je pizzaterian? Pizzaterian je oseba, ki ima rada pizzo, daaaaa. Spet me je razorožil.
Ko sem se odmaknil od „trdnjave“, sta se nekaj časa igrala po svoje, potem pa sta se udobno zleknila in hčerkica je gledala televizijo, medtem ko je mali v svoji „kinodvorani“ gledal risanke, od koder je občasno in simpatično pokukal ven, kot neki polh.
Vrnil sem se nazaj, se usedel za mizo in razmišljal. Otrok je velika odgovornost. in to ni igračka, s katero se igraš nekaj časa in jo vrneš nazaj na polico. Otrok zahteva skrb in čas, energijo in vzgojo, ljubezen in materialno varnost. Sodobna družba nas je porinila v dimenzije vse mogočih dodatnih aktivnosti za otroke in verjamem, da starši otroku želijo samo dobro, ampak ni treba pretiravati.
„Helikopterski odnos“, ki je neke vrste nenehna kontrola in življenje v strahu, da se otroku ne bo nekaj zgodilo, lahko dolgoročno povzroči negativne posledice, ki se kasneje odrazijo v pomanjkanju samozavesti in kreativnosti.
Otroci so izjemno inteligentni in ko jih pustimo same, se s tem razvija tudi njihova sposobnost razmišljanja. Ne vzemimo jim te možnosti. Trenutki, ko domišljija nima meja in otrok ustvarja v svojem svetu, se mu bodo vtisnili v spomin za vedno, hkrati pa jim bodo olajšali tlakovanje poti v njihovo bodočo samostojnost.
Poskušajmo v tej stresni, moderni družbi vseeno ustvariti čim več trenutkov, v katerih bodo najmlajši dobili priložnost izraziti svojo domišljijo in se enostavno povedano -igrati.
Naj bo otrok, otrok.
