Za razliko od iluzije je deluzija tista zmotna, blodna predstava o sebi ali svetu, za katero smo prepričani, da to ni.

Pri iluziji imamo distanco do neke nerealne ideje, v deluziji pa je ta ideja imanenten del realnosti. Kdaj je neka deluzija tudi že patološka, je težko določiti. 

Vsaka “normalna” eksistenca namreč zahteva določeno mero blodenj, denimo o pravičnosti sveta ali pomembnosti lastnega življenja. Tudi religija, ki je, pravi Freud, nič več in nič manj kot le sistem nekih deluzij, ponuja tak nepatološki okvir eksistence, čeprav religijska verovanja spremljajo hudi in bizarni odkloni od realistične percepcije sveta. 

Dokler je neka ideja kulturno legitimna in/ali status posameznika opravičuje bizarnost razmišljanja, ne moremo govoriti o patološkosti takih ideacij.

Znanstveniki, veliki umetniki, vizionarji in podobni zgodovinski liki so to postali ravno zato, ker so se njihove predstave o sebi in svetu radikalno razlikovale od ustaljenih predstav njihovega časa in prostora.

Vir: