Umetnost “zaigra” na skrite strune v naši zavesti in (po)ustvarja doživetja v najširšem pomenu, ki jih naravni zunanji dražljaji ne zmorejo.
Različni so nivoji, vendar “provokacija in šok kultura”, ki sta zgolj variacija na temo “otroka, ki režeč se kaže zgroženemu občinstvu iztrebke v plenici” menda ni največ, kar zmorejo naši umetniki in kulturniki?! Enako velja za nivoje naše politike.
Če bi Cankar in Prešeren živela od državnega financiranja, sem prepričan, da ne bi ustvarila ničesar omembe vrednega. Cona ugodja ne ustvarja presežkov.
Kot najbolj egalitarna družba pa očitno ne premoremo kritične mase “bogatašev”, ki bi presegli stopnjo jaht in ferarrijev ter pričeli iz čistega uživanja svojega bogastva financirati visoko umetnost.
Dogajanju ob slovenskem kulturnem prazniku na rob.
Rok Ravnikar, Facebook, 7. februar 2018
Podčrtano
